Opis
Letalo IK-3 je bilo enosedežno prestrezniško lovsko letalo kovinsko-lesene konstrukcije, ki je bilo izdelano v Kraljevini Jugoslaviji v tovarni Rogožarski, v letih pred drugo svetovno vojno. Ker se je serijska proizvodnja zavlekla je bilo vojnemu letalstvu izročeno le malo teh letal. Prav ta majhna serija predstavlja izziv za gradnjo te polmakete. Večina modelarjev se rada odloči za gradnjo modela znanih letal iz druge svetovne vojne, vendar IK-3 po obliki in sposobnosti ne zaostaja za njimi.
Konstruiranje radijsko vodene polmakete letala IK-3 mi je predstavljalo pravi izziv, saj sem želel gradnjo modela poenostaviti, obenem pa posneti čim več značilnih podrobnosti za to letalo. Zanimiv je kanal pod nosom trupa, ki usmerja zrak v hladilnik pod krilom, kupolasta oblika trupa in grba za kabino. Teh podrobnosti nikakor nisem mogel spustiti in sem poskusil najti čim enostavnejšo gradnjo.
Model ima razpon 120 cm, ki je kot nalašč za elektro pogon. Namenjen je za motor velikosti 3536, ki se napaja s tremi LiPo celicami. Vgrajeni so manjši servomotoji s kovinskimi zobniki, saj model zmore tudi večino akrobacij. Celoten načrt je narisan v merilu 1:2 in ga pri fotokopiranju lahko enostavno povečate na pravo velikost. Večina delov je izdelana iz 3 mm debele topolove vezane plošče, ki je na načrtu označena s kratico VP. Nekateri deli so iz trše letalske vezane plošče (AVP) debeline 3 mm, ostali deli pa iz balse, ki ima kratico B.
Trup
Zaradi elektro pogona je trup zasnovan tako, da se od nosa trupa do kabine lahko odpre ves zgornji del. S tem imamo dovolj prostora za vgradnjo elektronskih elementov ter prilagajanje težišča s spreminjanjem lege akumulatorja.
Iz topolove vezane plošče debeline 3 mm izrežite vsa rebra trupa od T1 do T15. Zaradi zmanjšanja teže so nekatere stene reber dokaj tanke, zato režite raje z žagico za aluminij, ki mehak les ne trga. Na oplati T15 zalepite balsine letvice 5×5 mm, ki jih utrdite na šablonski deski, da stojijo pod pravim kotom. Ko se lepilo posuši, lahko začnete nizati rebra v trupu, ki morajo lepo sesti v svoja ležišča.
Rebra v zadnjem delu trupa prilepite na prave razdalje, kot so na načrtu. Pravo lego preverite tako, da so vrhovi reber T5, T6, T7 in T8 v ravni liniji. Sedaj lahko zalepite tudi vrhnji dve letvici na teh rebrih. Letvice pobrusite po konturi rebra. Skozi luknje v rebrih sedaj tudi potegnite cevke za povezave pogonov za smer in višino. Spodnja letvica trupa je iz balse debeline 10 mm, ki jo odrežete konično. Ta je polkrožno pobrušena, kot je prikazano na posameznih presekih trupa. Zgornji del zadnjega dela trupa, od rebra T5 do T8, prekrijte z mehko balso debeline 1,5 mm.
Zaradi kupolaste oblike trupa, morate obvezno uporabiti mehko balso, da se pri prekrivanju ne zlomi. Na zgornjih letvicah lahko ta oplata gleda malo ven in jo po sušenju lepila ravno pobrusite. Na vrh zalepite balso debeline 10 mm in jo polkrožno obrusite, da dobite pravo obliko trupa z značilno grbo.
Na spodnjem delu nosu trupa najprej zalepite oba dela T18, nato pa ravno dno iz 3 in 10 mm debele balse. Oplata čez rebra T2, T3 in T4 naj ima potek letnic prečno, da se lažje polkrožno zalepi, pa tudi trdnejša je. Balso med rebroma T1 in T2 pa polkrožno obrusite. Ko je spodnja kontura končana, bočno prilepite dve 10 mm debeli mehki balsini deščici in trup obrusite v lepo polkrožno obliko.
Pri brušenju bodite pazljivi, saj se z brušenjem lahko pokvari videz celotnega modela. Zgornji del nosu istočasno prekrijte z dvema oplatama 1,5 mm debele balse, ki ju lažje ukrivite. Dve uporabite zato, da lahko zgornjo obrusite polkrožno po konturi trupa.
Pokrov trupa
Trup je tako v grobem sestavljen in lahko sledi snemljivi del trupa. Na trup nanizajte rebra od T9 do T13 in jih povežite z balsinimi letvicami. Najbolje je, da z lepilnim trakom najprej fiksirate spodnji letvici na trup in nato nanje zalepite rebra. Tri rebra imajo nekoliko daljše stranice, da segajo v notranjost trupa in določajo lego pokrova. Preko reber upognite oplato iz balse debeline 1,5 mm. Ker je kontura trupa nekoliko ukrivljena je najbolje, da zalepite več trakov balse, ki se stikajo na sredini letvic. Tako zalepljeno oplato lepo obrusite in izrežite odprtino za kabino.
Kabina
Kabino oblikujte iz stirodura, da lepo leži na svojem mestu. Ta kos potisnite v plastično steklenico, ki ste ji odrezali dno in privili pokrovček. S kosi lesa ali stirodura ta model kabine fiksirajte, da se stika z zunanjim robom steklenice. Pripravite vrelo vodo in steklenico potopite vanjo. Plastika se bo začela krčiti in se oblikovati po modelu kabine. Ko se plastika lepo uleže po obliki, jo potegnite iz vode, počakajte da se ohladi in jo samo še obrežete po robovih kabine. Na trup jo zalepite s kontaktnim lepilom, nikakor pa ne s sekundnim, saj se pri tem lepilu ustvarjajo hlapi, ki pobelijo površino prozorne plastike.
Stabilizatorji
Višinski in smerni stabilizator sta grajena na enak način. Vzdolžno uporabite letvice 6×6, ki jih odrežete iz trde balse. Prečniki so širine 5 mm, za katere lahko uporabite tudi mehko balso. Zaobljene zaključke pa izdelajte iz več kosov 6 mm debele balse, ki jih na koncu obrusite v pravo polkrožno obliko. Na koncu vse zunanje robove lepo polkrožno obrusite.
Nepremični del višinskega stabilizatorja lahko sedaj pravokotno prilepite na trup, vendar ga podložite z dvema 5 mm debelima balsinima letvicama. Na ta stabilizator pa lahko tudi že prilepite nepremični del smernega stabilizatorja, ki mora biti pravokoten na višinsko krmilo in vzporeden s smerjo leta. Na obeh straneh smernega stabilizatorja prilepite še dva bloka balse, ki ju oblikujte po liniji trupa.
Krilo
Krilo je klasične gradnje, ki ima za nosilec pokončno stojino. Iz topolove vezane plošče debeline 3 mm izrežite vsa tri nosilca K12, K13 in K14. Dela K12 izdelajte dva, za vsako polovico enega. Ta dva dela nato na sredini zalepite in ojačajte z delom K14. Nosilec je na mestu, ki nalega na trup raven, nato pa se ukrivi navzgor, da zagotovi pravi V-lom krila. Krilo sestavljajte na ravni deski in to vsako polovico posebej, da se krilo med gradnjo ne zvije.
V utore nosilca nanizajte rebra. Rebra K1, K3, K4 in K5 so iz topolove vezane plošče, ostala pa iz balse debeline 3 mm. Na prednji rob zalepite balsino letvico 8×14 mm, ki je še ne brusite v polkrožno obliko. Na zadnji rob pa trikotno letvico iz balse dimenzije 8×25 mm. Na delu, kjer pridejo eleroni, na rebra zalepite balsino letvico 6×14 mm. Zaključke kril K16 izdelajte iz balse 3 mm in jih prilepite na zadnje rebro ter nosilec. Letnice naj potekajo po dolžini krila, da se lahko na sprednjem delu nekoliko ukrivi navzgor po zadnjem rebru. Zaključek še ojačajte s trikotnimi balsinimi ploščicami in rob polkrožno obrusite.
V utor pod rebri K3, K4 in K5 zalepite ploščico K17 iz 3 mm debele letalske vezane plošče, ki bo služila za pritrditev podvozja. Med rebroma K6 in K7 pa pritrdilni ploščici K15 za servomotorje. Ti ploščici utrdite še s kosi balse, ki bodo tudi omejevali prostor servomotorja pri prekrivanju s folijo.
Elerone zbrusite iz 12 mm debele balse, ki naj bo mehka zaradi teže in lažje obdelave. Zadnji rob, ki je dokaj tanek, pa na koncu prepojite s sekundnim lepilom, ki bo rob zelo ojačal.
Prednji del krila do nosilca prekrijte z mehko balso debeline 1,5 mm na obeh straneh. Prekrijte tudi del, ki nalega na trup med rebri K1 in K2. Tako sestavljeno krilo sedaj lepo obrusite in zaoblite prednjo letvico. Pri brušenju prednjega roba krila bodite zelo pazljivi, da bo rob res okrogel in ne koničast, saj so od tega roba najbolj odvisne letalne lastnosti modela.
Iz topolove vezane plošče izrežite še dele T18, T19 in T20, ki predstavljajo hladilnik pod krilom. Prednji del T20 ima izrezane odprtine, na zadnjem delu hladilnika pa pustite odprto. Hladilnik zlepite skupaj in ga po robovih polkrožno obrusite ter prilepite pod krilo.
V krilo zvrtajte luknjo za pritrditveni vijak, ki se nahaja med obema rebroma K1 ter luknjo za okroglo bukovo paličico, ki nasaja krilo v trup. Ta luknja je lahko po višini tudi malo večja. Bukovo paličico vtaknite v luknjo v rebru T4 ter nasadite v krilo. Krilo postavite v pravo lego na trup ter jo fiksirajte s sekundnim lepilom. Ko sekundno lepilo prime, lahko krilo snamete in okroglo paličico dokončno zalepite.
Krilo prekrijte s folijo in ga polikajte najprej na mestih, kjer folija nalega na balso. Za napenjanje ostale folije uporabite vroč fen, med napenjanjem pa krilo rahlo torzijsko zvijte tako, da ima zaključek krila negativni vpadni kot. Če postavite gotovo krilo na ravno podlago, mora biti zadnji rob na koncu krila dvignjen za 7-8 mm od roba v korenu krila. To zvitje je pomembno pri počasnem letenju, da model prehitro ne omahne na krilo. Tudi, če je zvitje malo večje ali manjše, ne predstavlja večje nevarnosti med letom, bistveno je le, da sta obe polovici krila enako zviti.
Podvozje
Prednje podvozje ukrivite iz 3 mm debele jeklene žice, ki jo s sponkami privijete na krilo. Podvozje je nagnjeno naprej, da sega pred težišče in je model manj dovzeten za prevračanje na nos pri pristajanju. Zaradi lepšega videza na žico pritrdite še pokrove, ki so pri pravem letalu pokrile odprtino pri uvlečenih kolesih. Pokrove izdelajte iz 1 do 2 mm debele letalske vezane plošče in jih prav tako s sponkami pritrdite na žico.
Zadnje podvozje se lahko kupi že z nastavkom, lahko pa ga tudi sami naredite in privijete na spodnji del trupa. Pri pritrjevanju bodite pazljivi, da je vrtišče kolesa in smernega stabilizatorja v isti liniji.
Montaža elementov in nastavitve
Model prekrijte s folijo, ker na ta način najmanj dodate teže modelu. Poskusite uporabiti čim bolj podobne barve pravega letala, da bo model predstavljal najboljšo kopijo.
Servomotorja za nagib sta montirana iz zgornje strani krila in ju montirajte pred prekrivanjem. Kasneje, če bo to potrebno samo odrežete folijo in prilepite nov pravokotnik. Servomotorja za smer in višino sta nameščena pod pokrovom trupa in z bovdni povezana s krmili. Akumulator, sprejemnik in regulator vrtljajev s samolepilnimi ježki pritrdite na mizico v trupu. Te komponente razporedite pod takim vrstnim redom, da se težišče nahaja na svojem mestu, brez dodajanja balasta. Pri tem bodite pazljivi le toliko, da sta sprejemnik in regulator čim dlje odmaknjena med seboj, zaradi morebitnih motenj.
Za začetek uporabite hode eleronov +/- 7 mm, višine +/- 12 mm in smeri +/- 30 mm. Kasneje lahko te hode tudi povečate glede na svoje znanje in želje letenja. Diferencialno krmiljenje eleronov ni potrebno, lahko pa si, če vam to omogoča oddajnik, vključite funkcijo exponential, da zagotovite natančno vodenje in obenem tudi velike hode.
Zaradi ožanih kril ima lahko model pri nepravilno zvitih krilih težavo, da se rad zvrne v kovit. To težavo lahko rešite tako, da folijo na krilu ponovno pogrejete in krilo držite zvito v željenem položaju. V najslabšem primeru pa se lahko poslužujete trika, da oba elerona v srednji legi odklonite za kak milimeter navzgor. S tem se na konceh krila zmanjša vpadni kot. Pri tem triku pa je treba vzeti v zakup dejstvo, da se s tem poveča tudi upor krila.
