Razpon: 150 cm
Dolžina: 100 cm
Teža: 2,7 kg
Motor: OS MAX 40 – 6,5 ccm
Konstrukcija: lesen trup, krila s stiroporno sredico
Finiš: Oracover folija
Namen: Visokokrilni šolski model s štirimi komandami. Močan motor in velika krilna površina sta kot nalašč za učenje letenja z motornimi modeli.
Zaporedna številka tega modela odstopa od dejanskega štetja mojih modelov, saj sem na začetku štel motorne in jadralne modele posebej. Je pa pravilno, da je to moj tretji motorni model.
Model je bil kupljen v Avstriji kot akcijski komplet z motorjem in folijo za prekrivanje. V škatli je bil popolnoma ves material, razen elektronike. Zlepljen trup in z balso prevlečena krila so omogočili zelo hitro gradnjo. Model je bil hitro zgrajen in kar mudilo se mi je z njim v zrak. Motor sem utekel le toliko, da sem nastavil hode vplinjača. Ker sem naletel že veliko ur z jadralnimi modeli sem se počutil sposobnega, da model sam spravim v zrak.
Neko nedeljo sva z ženo (takrat to še ni bila) nabasala model v avto in hajd na modelarsko letališče v Lesce. Takrat ta šport še ni bil tako množičen, zato je steza bolj samevala. To mi je bilo všeč, da sem lahko v miru pripravil model. Motor 
je lepo zapel, akumulatorji so bili polni in model sem postavil na začetek steze. Najprej sem model le vozil po stezi gor in dol. Podvozje vrste tricikel je nalašč za take vožnje. Z vsako vožnjo po stezi sem si upal povečati vrtljaje motorja. Po parih poskusih, ko sem imel že več korajže sem nekoliko preveč dodal plin in model se je sam odlepil od tal. S kotom vzpenjanja nisem pretiraval in model takoj nagnil v lep blag zavoj. Na višini 50 metrov sem nekoliko odvzel plin in model v krogih vozil nad seboj. Čeprav se je model lepo obnašal in odlično sledil mojim zahtevam pa je bilo to kar utrujajoče in odločil sem se za pristanek. Še nikoli nisem pristajal na točko, kaj šele z motornim modelom. Z modelom sem naredil odličen šolski krog in model je mehko pristal pred menoj na sredini piste. Tako lepega pristanka kot je bil moj prvi dolgo nisem ponovil.
Ker mi je prvi polet tako dobro uspel, je bilo pač treba malo proslaviti. S tem pa sem dobil tudi malo preveč korajže in naslednje polete naredil z manj strahu, kar se je kazalo tudi med letom. Delal sem več napak, pa tudi pristanki so bili vse prej kot uspešni. Seveda so vsi kolegi zvedeli, da znam peljati čisto pravi motorni model in naslednjo nedeljo vsi pridrvijo pogledat mojo mojstrovino. Model lepo pripravim in postavim na začetek piste. Trema je bila huda, vendar pa se je bilo treba pokazati pred prijatelji. Sledil je gas do konca in model se zapelje po stezi. Neverjetno lep vzlet. Na višini 20 metrov obrnem model v oster zavoj v desno. Zaradi treme sem pozabil na komando plina in ročica je ostala v skrajni legi. 
Zaradi ostrega zavoja se je model kar naenkrat znašel v zelo nagnjenem položaju, poleg tega pa je še letel v drugi smeri kot sem bil navajen. Z nagibom hočem popraviti lego modela in le tega še bolj nagnem in to v hrbtno lego. Preden se lahko odločim kako popraviti napako, začne model drseti navzdol. Možgani niso mogli slediti tako hitrim dogodkom, treba pa je bilo nekaj ukreniti. Na hitro potegnem k sebi ročico višine in model v trenutku v tla. V bližini je bil parkiran avto in model je priletel v prednji del, s krilom odbil registrsko tablico in se zaril pod avto. Neverjetna sreča, kaj bi bilo, če bi ročico višine potegnil za najmanjši trnutek prej. Model bi treščil na sredino havbe. Na avtu ni bilo niti praske, tablico pa smo lahko brez težav namestili nazaj. Model je na svoji poti mimo tablice le opraskal folijo nad krilom, ko pa je priletel pod avto se je s krilom zaletel v gumo in tako je na krilu nastala udrtina.
S tem modelom sem naletel skoraj največ ur. Pozimi, ki je sledila, nisem zamudil nobenega lepega dne. Na model sem namontiral smučke, ki sem jih izdelal iz aluminijeve pločevine in veselo letel. Ni me motil niti veter ali mraz, glavno, da sem bil v zraku.
Zgodilo se je, da sem letel v močnem severu in treščil v tla. Zaradi snega na modelu ni bilo praske. Naslednji dan sem ugotovil, da se motor noče vrteti, oziroma se vrti na trdo. Odvil sem svečico in v notranjost nabrizgal WD 40. 
Ko sem zavrtel eliso se je v notranjosti nekaj zlomilo in elisa se je prosto zavrtela. Motor sem previdno odprl in ugotovil, da se je zlomila ojnica. Kaj sedaj. Da bi naročil novo so bile le sanje, nov motor se mi je pa zdel predrag, sploh če je ta samo toliko poškodovan. In pade ideja, da jo naredim sam. Lepo sem premeril obstoječo, kolega pa mi je prinesel eno od tovornjaka, da sem prišel do pravega materiala, in sem na pantografu zreskal novo. Rezultat, motor dela kot nov, in to še danes, čeprav je zaradi starosti izgubil nekaj na moči.
To je model, na katerem sem naletel res ogromno število ur. Kar nekajkrat sem ga upokojil in na novo privleke na dan, danes pa lepo čaka v skladišču na boljše čase. Nič se ne ve kdaj zadeva pride prav. Pravijo, da čez 7 let vse prav pride in ni več treba dolgo čakati, da se ta številka obrne. Sin že kaže znake zanimanja, mogoče pa res pride še čas zanj.
Načrt za smučke
