Vsak modelar ima željo izdelati model, ki je čim bolj podoben svojemu večjemu bratu. To nam tudi več ali manj uspe, vse pa je odvisno od spretnosti in zahtevnosti modelarja. Tudi sam sem se navduševal nad letalom Cessna in se zato odločil za gradnjo modela. Moja zahteva je bila, da je model čim bolj verna kopija pravega letala. Poskušal sem posnemati čim več detajlov in se zato tudi pri barvanju dodobra namučil. Model je po videzu res podoben pravemu letalu, pa vendar je pri njegovem letenju nekaj manjkalo, predvsem tista pika na “I”, kot radi rečemo. Pri opazovanju pravega letala med vzletanjem in pristajanjem se mi je porodila ideja, da tudi v model vgradim pozicijsko luč na vrhu repa. V sončnem vremenu se efekt sicer ne vidi, toda v oblačnem vremenu se je model prerodil. Mala rdeča utripajoča lučka na repu je napravila na vse gledalce impozanten vtis. Predvsem vožnja modela po stezi s prižgano lučjo.
Vezje sicer ni komplicirano ima pa možnost daljinskega vklopa in izklopa. Če pogledamo shemo vidimo, da je sestavljena iz dveh delov. Prvi del skrbi za vklop in izklop, drugi del pa je znani oscilator, ki poganja žarnico. Za oba operacijska ojačevalca sem uporabil kar integrirano vezje LM324, ki jih sicer vsebuje 4, vendar je to integrirano vezje tako razširjeno, da tudi velikost ne sme motiti. Prvi operacijski ojačevalnik je le ločilna stopnja, ki poskrbi, da so signali konstantni in lepe pravokotne oblike. Signal tako vodimo na tako imenovani RC člen to sta upor R2 in kondenzator C1. Na kondenzatorju tako dobimo enosmerno napetost, ki se spreminja okoli 0,2 do 0,4V, odvisno od RV sistema in v skladu od povelja. S pomočjo tega signala in uporovnega delilnika R3 in R4 dosežemo, da dobi tiristor signal, ko je napetost na C1 manjša od 0,25V. Te napetosti so od sistema do sistema različne, vendar se ne razlikujejo toliko, da vezje ne bi delovalo. S spreminjanjem napetosti niha le prag preklopa, ki v našem primeru niti ni tako važen, le da je znotraj danega povelja. Zato je za vklop najbolje uporabiti stikalo z dvema položajema in tako nimamo težav s pragom preklopa. 
Za stikalo, ki vklaplja drugi del vezja sem uporabil kar tiristor, saj je pokazal največjo zanesljivost delovanja. Njegova izbira ni kritična saj zahteva le čim manjše ohišje. Uporabil sem mali tiristor Tic46, ki je v enakem plastičnem ohišju kot transistor.
Oscilator je narejen v standardnem spoju z integriranem vezjem NE555. Upora R6 in R7 ter kondenzator C2 določajo frekvenco utripanja žarnice, medtem ko kondenzator C3 blokira nožico 5. Na nožici 3 dobimo končni rezultat in ta signal s pomočjo tranzistorja že krmili žarnico.
Tiskano vezje naredite na ploščici enostransko kaširanega pertinaksa, velikosti 41x23mm. Pri sestavljanju začnite z obema prevezavama K, ker je ena pod integriranem vezjem. Naslednji vrstni red ni pomemben. Pri sestavljanju bodite še posebno pozorni na razporeditev nožic polprevodnikov, še posebno pri tiristorju, če boste uporabili katero drugo izpeljanko. Za priključek žarnice sem predvidel konektor za mono 3mm banano. Če pa boste stiskali s prostorom pa lahko tega tudi izpustite.
Ohišje je najbolje izdelati iz kosov pertinaksa, kateremu izjedkamo vso bakreno podlogo in ga zlepimo med seboj. Dimenzijo ohišja boste najverjetneje prilagodili svoji ploščici zato ni vredno omenjati njene izdelave. Pokrov naj bo prilepljen na škatlico kar s samolepilnim trakom, da bo možen morebiten dostop. Montirati je potrebno še priključni kabel, ki povezuje napravico s sprejemnikom. Za povezavo žarnice uporabite mehko dvojno izolirano žičko, ki jo po možnosti pritrdite na notranjo stran trupa. Za žarnico uporabite standardno žarnico za kolo in sicer 2,5V in 0,3A.
Ker je poraba vezja zelo majhna, pa tudi prižgan je kratek čas, se neovirano lahko napaja preko sprejemniškega akumulatorja. Pozicijsko luč prižgemo v glavnem le med vzletanjem in pristajanjem, saj je le takrat dovolj atraktivna.
