Merćep – Rusjanovo letalo

Nedvomno je prišel Edvard v Zagreb že z domišljeno zasnovo za novo letalo, saj je v kratkem času pripravil načrte in model v pomanjšanem merilu. Nato se je začela pod Jožetovim vodstvom in ob pomoči Merćepovih delavcev v nekdanjem skladišču opuščene parne žage v Kustošiji izdelava lesenega ogrodja. Hkrati je gradil Mercep na vojaškem vežbališču Černomerec svoj leseni hangar – v neposredni bližini Penkalovega, ki ga je kmalu tudi odkupil.
20. oktobra so bili glavni sestavni deli ogrodja pripravljeni, 22. oktobra so jih prepeljali v hangar na Černomercu, kjer se je takoj začela končna montaža. 6. novembra so letalo že lahko preskušali med vožnjo po tleh, v naslednjih dneh pa med prvimi manjšimi in vse daljšimi skoki. 13. novembra je Edvard prvič preletel kakšnih 10 km nad zagrebškimi strehami in tovarniškimi dimniki. Merćep – Rusjanovo letalo je navdušilo svoje graditelje in kakšnih sto slučajnih opazovalcev, ki so se tedaj znašli na prvem zagrebškem letališču.
Edvard je drugič poletel že naslednjega dne okoli treh popoldne, tedaj vpričo najvišjih zagrebških častnikov s komandantom zagrebške garnizije Radom Gerbo, nekaterih povabljencev in novinarjev. Čeprav je bilo vreme vetrovno, je letalo po kratkem zaletu vzletelo brez težav, orisalo nad vojaškim vežbališčem krog s premerom 5 km in se prav pred hangarjem spet spustilo na zemljo. Poslej je Edvard izkoristil za letenje vsak kolikor toliko primeren dan. Pripravljal se je za javni nastop, Jože pa je tedaj že gradil prvemu podobno, novo Merćep – Rusjanovo letalo.
Prvo zagrebško letalo, ki sta ga Rusjana zgradila pri Merćepu, je bilo enosedežno, enokrilno, podobno izvedenki iz Bleriotovega letala Edi VI, a modernizirano, po obliki repa ter kril pa je nekoliko posnemalo Etrichovo letalo taube. Razpetina pravokotnih kril z nazaj podaljšanimi konci je merila 14,4 m, njihova površina pa 25 m2. 11 m dolg trup je prehajal v oglat vodoravni stabilizator največje širine 2,4 m. Najvišja točka letala je bila 2,7 m nad zemljo. Čeprav je bil motor dvakrat močnejši kot pri Rusjanovih goriških letalih, sta brata tudi pri tem skrbela za čim manjšo težo, kar sta dosegla predvsem z oslabitvijo ogrodja, izdelanega iz karpatskega bora in domače smrekovine, izgubljeno trdnost pa naj bi povrnile številne žične povezave, ki so se stekale v vrhove iz jeklenih cevi zvarjenih piramid pod trupom in nad njim v višini kril in pri repu. Z manj kot 10 kg obtežitve na kvadratni meter je uspevalo 240 kg težkemu letalu vzleteti že z manj kot 30 m zaleta. S to svojo sposobnostjo pa je prekašalo vsa tedanja letala: Rusjanu je zadoščalo 28 m, Bleriot, ki je imel pred njim neuradni svetovni rekord v kratkosti zaleta, pa je potreboval za vzlet 32 m. Poleg dveh koles sta bili v podvozju še smučki; sprednja, pred os koles podaljšana smučka naj bi preprečevala prevračanje letala pri pristajanju. Rotativni motor je bil vgrajen v posebej ojačeni prednji del trupa in je omogočal letalu hitrost okoli 110 km na uro, trajanje poleta pa je bilo omejeno na 20 minut. Z rumenim platnom prekrito letalo je v celoti dajalo videz lepo oblikovanega, skrbno izdelanega, zmogljivega, a krhkega letala – in takšno je tudi bilo. Posebnost letala je bila predvsem v načinu upravljanja: komande za višino in nagib niso bile speljane na običajne ročice, marveč so bile pritrjene neposredno na pilotovo telo. Za povprečnega pilota bi bil običajen, po preprosti geometriji koordinatnega sistema gibljiv vzvod nedvomno primernejši, toda pilot Edvardovih kvalitet je s finimi gibi vsega telesa po ptičje spretno uravnaval letenje, kot da bi bil eno z letalom.
Sredi decembra je s takšnim krmarjenjem že popolnoma obvladal letalo in tedaj je Merćep napovedal, da bo 26. decembra v Zagrebu javna letalska prireditev. 19. decembra se je dvignil Edvard že 100 m visoko in tri dni kasneje je ta uspeh ponovil. Merćep se je medtem ukvarjal z mislijo, da bi miting razširil s sodelovanjem ruskega letalca Maslenikova, ki je pred tem letal v Sofiji in Beogradu. Občasno je napovedoval tudi svoje letenje, čeprav je menda poskušal leteti le enkrat ali še to ne. Za naslednje javne nastope sta se z Edvardom menila tudi o morebitnih usposobitvah Ede V, ki sta jo brez motorja prepeljala v Zagreb, in Ede VII, ki je imela še star Anzanijev motor in je pripravljena za letenje čakala v Gorici. Tam sta brata nakopičila tudi material za samostojno gradnjo treh novih letal.
Do 26. decembra 1910 je letel Edvard že okoli dvajsetkrat nad Zagrebom, vendar so bili na letališču vselej prisotni le povabljenci in slučajna publika, tega dne pa so Merćep in brata Rusjan prikazali Zagrebčanom javno letenje. Začetek je bil napovedan ob dveh popoldne, vendar se je že vsaj pol ure prej zbralo več tisoč ljudi po raznih koncih vojaškega vežbališča na Černomercu, deloma prekritega z deževnico mnogi so stali v globokem blatu. Kolikšna množica se je zgrnila na to letalsko prireditev, ni točno ugotovljivo, kajti ponekod lahko preberemo, da jih je bilo zaradi slabega vremena le 4000, drugi pa poročajo o 15000 gledalcih. Vsekakor je bilo prizorišče dobro zavarovano, stražili so ga orožniki, za red in mir je skrbela policija.
Ob dveh so potegnili letalo iz hangarja, Rusjana sta ga še enkrat pregledala, Edvard je preskusil motor. Vse je bilo v redu. Ob pol treh je sedel pilot v letalo in si pritrdil na rame krmilne vezi. Vžgal je motor, šest ali osem mož je pridrževalo letalo. Ko je pridobil motor 1000 vrtljajev na minuto, je dal Edvard z roko znak, naj ga spuste. Po kakšnih 30 m pospešene vožnje po tleh se je letalo dvignilo v zrak in množica je njegov vzlet pozdravila z burnim ploskanjem in vzkliki, kar se ni poleglo ves čas poleta. Letalo je letelo najprej proti severu in pridobivalo na višini. Ko je doseglo okoli 100 m (poročevalci se tu znova razhajajo, poročajo o najmanj 80 in največ 200 m višine), je začelo krožiti in je naredilo šest krogov nad letališčem. Kadar je Edvard preletel hangar, se je vselej spustil niže in z mahanjem rok odzdravljal publiki. Po desetih minutah se je mirno spustil, komaj je bilo mogoče opaziti, kdaj so se kolesa dotaknila tal, in letalo je obstalo natančno pred hangarjem. Navdušenje je doseglo višek, vse je drlo k letalu, pilota so dvignili na ramena in ga nosili po letališču. Ovenčali so ga z lovorovim vencem, na katerem je pisalo: »Športni tovariši svojima prvima letalcema Mercepu in Rusjanu, 26. XII. 1910.« Edvard si je snel venec in ga je obesil na propeler. Množica se je le počasi razhajala, po skupinah so ljudje živahno razpravljali o dogodku, ki so mu bili pravkar priča. Časopisje je samo pohvalno pisalo o zagrebškem mitingu in tako so tudi Goričani lahko prebrali, da je njihovemu rojaku naposled le uspelo javno letenje, in so bili poplačani za svojo zvestobo ter naklonjenost kljub dvakratnemu poprejšnjemu razočaranju. Goriška Soča je zapisala: »Slovensko-hrvatsko bratstvo si je pridobilo v ponedeljek prvi veliki aviatični uspeh na jugu.«
Po prvi uspeli javni prireditvi so Zagrebčani seveda želeli, da bi jim Merćep in Rusjana priredili čim prej še kakšno letenje, a letalce so že čakali v Beogradu in po drugih mestih. Odprta pot v svet je bila predvsem zasluga Edvarda Rusjana, ki so ga obravnavali kot letalca svetovnega slovesa – primerjali so ga z Bleriotom – zato so tudi ponudbe za gostovanja prihajala od vseh strani. Za Beogradom bi moral obiskati še nekatera druga mesta v Srbiji, med njimi Niš, pa Sofijo, Plovdiv, Bukarešto, Split, Atene in Carigrad, od tam pa naj bi se prek Sarajeva in Reke vrnil v Zagreb. Merćep je načrtoval udeležbo na mitingih in tekmovanjih po Avstriji, z Rusjanom naj bi se udeležila tudi tekme Dunaj-Berlin pomladi 1911, za kar pa bi bilo treba opremiti letalo z motorjem avstrijske izdelave. Ob vseh teh načrtih si je Edvard še posebej želel nastopiti v Trstu, Gorici in Ljubljani.
Uspešen zagrebški nastop in veliki nadaljnji načrti pa Rusjanoma niso prinašali zgolj zmagoslavja, marveč sta se zavedala tudi čedalje večje odvisnosti od Merćepa, pri tem pa so se jima oddaljevale njune lastne možnosti za samostojno delo. Po verzih, ki jih je poslal Edvard svojemu dekletu (Danici Cigoj) v Gorico, je očitno, da je doživel še pred smrtnim padcem v Beogradu notranji zlom – bankrot svojih pričakovanj:
Kako smo zatapljali v sanje se zlate, v sanje vzorov in svetih idej!
Vsi zrli v poljane smo v soncu bogate, v sinjo brezkončnost in dalje brez mej.
Pa kanila v dušo je kaplja spoznanja, ugasnil sijaj je vseh tistih dobrot.
In duša nam z grenko resnico oznanja: za vzori navadno sledi bankrot!